Povezovanje prometnega in prostorskega načrtovanja je izredno pomembno, saj prostorska politika v veliki meri postavi pogoje za oblikovanje potovalnih navad. V Sloveniji je prostorski razvoj z razpršeno gradnjo, zanemarjanjem dostopnosti do novih sosek, nakupovalnih središč, industrijsko-obrtnih conah na drugačne načine kot z avtomobilom, praznenjem mestnih središč in podobno privedel do daljših potovalnih razdalj do glavnih storitev in odvisnosti od avtomobila zaradi pomanjkanja alternativ. S tem pride do začaranega kroga, saj zaradi visoke motorizacije vse bolj načrtujemo za motorni promet, pri tem pa zanemarjamo tiste, ki ne morejo voziti: mlade, starejše, tiste s slabšim finančnim ali zdravstvenim stanjem pa tudi tiste, ki si avta preprosto ne želijo kupiti.
Želimo, da se prostorski razvoj usmerja tako, da se daje prednost mešani in zgoščeni rabi prostora (če imamo na primer trgovino in šolo v bližini, bomo avtomatično lažje šli peš ali s kolesom), vključuje infrastrukturo za dostopnost na vse načine in vključuje mehke ukrepe, kot so mobilnostni načrti.
V Ljubljani poznamo tako primere dobre kot tudi slabe prakse. Kot dobro prakso bi lahko izpostavili sosesko Fužine, zgrajeno v 80. letih. Gre za veliko sosesko, kjer živi 18.000 ljudi, urbanistična zasnova pa je predvidela umestitev vseh ključnih funkcij, kot so trgovine, šole, vrtci, zdravstveni dom, pri tem pa je umestila razvejano mrežo peš in kolesarskih poti, javnih prostorov za druženje in rekreacijo, zelene površine. Do Fužin ob glavni vpadnici Zaloški cesti vodijo odlične kolesarske steze.
Urbanistična zasnova Fužin je vključevala umestitev ključnih storitev, pri tem pa je vključila razvejano mrežo peš in kolesarskih poti, javnih prostorov za druženje in rekreacijo ter zelene površine. (Vir: Google Maps)
Kot primer slabe prakse bi lahko izpostavili širše območje Nakupovalnega središča Rudnik. Na tem območju gre za slabo načrtovano umeščanje v prostor, kjer se je dalo prednost motornemu prometu, medtem ko do nakupovalnega središča iz središča Ljubljane ne vodi niti ena neprekinjena kolesarska povezava, avtobusni promet pa je bil vzpostavljen naknadno. Kolesarska parkirišča so v posmeh kolesarjem, prebivalci na drugi strani Dolenjske ceste in uporabniki avtobusa št. 3 pa morajo hoditi peš po blatni poti čez nezavarovan železniški prehod. Na Dolenjski in Jurčkovi cesti je kolesarska povezava samo v eno smer in še to samo do Peruzzijeve ceste. Ne čudi, da je kolesarjev na tem območju zelo malo.
Avtomobili pred Supernovo lahko udobno parkirajo tik pred vhodom, včasih celo nelegalno na pločniku, kolesarji pa se znajdejo po svoje in priklenejo kolesa ob objekte
