Zavzemamo se, da se dosledno izvaja kakovostno kolesarsko infrastrukturo pri vseh novih prometnih in prostorskih projektih, in to po smernicah, ki presegajo minimalne standarde.
V občini se radi pohvalijo, da je v Ljubljani 230 kilometrov urejenih kolesarskih poti. Kdor uporablja kolo v mestu, pa ve, da veliko teh kilometrov te infrastrukture predstavljajo poti, ki so kolesarjem neprijazne (do tega prihaja celo pri novih projektih!):
- neudobne (na primer s spuščanjem in dviganjem zaradi uvozov, z robniki, nevzdrževano površino itd.),
- nevarne (na primer z nevarnimi prehodi na cesto ali nevarnimi prečkanji, preko odtočnih jaškov itd.),
- nedirektne (na primer s pretiranimi odmiki v križiščih ali speljane stran od glavne smeri cest),
- neosvetljene (ne omogočajo vožnje ponoči),
- nepovezane (se nenadoma končajo, imajo manjkajoče odseke).
Kolesarji niso drugorazredni udeleženci v prometu in si zaslužijo infrastrukturo, ki je hkrati:
- varna
- udobna
- direktna
- povezana
- privlačna
Zato se zavzemamo, da občina pri projektiranju novih kolesarskih povezav ali njihovih obnovah sledi smernicam in primerom dobre prakse. Zavzemamo se tudi, da se projektira po minimalnih standardih le takrat, ko je to nujno potrebno oziroma izjemoma. Zavedamo se, da je potrebno slediti pravilnikom, a prepričani smo, da je na voljo vedno nekaj rešitev oziroma alternativ, zato si želimo, da bi občina izbrala tako, ki je kolesarjem najbolj prijazna.
Načrtovalci lahko pri tem uporabijo več dokumentov, ki so na voljo tukaj: http://lkm.kolesarji.org/uporabni-dokumenti/.
Primer slabe (nove) kolesarske infrastrukture na Bohoričevi ulici, kjer se kolesarski pas nenadoma konča, vodi čez neravne odtočne jaške in ki je povsem preozek.
Primer “rodeo” izvedbe kolesarske steze na Peruzzijevi cesti. Kasneje so stezo izbrisali in umestili kolesarski pas na cesto, kar je pomenilo dodatne stroške, dvojno delo in nejevoljo kolesarjev. Ob primerni obravnavi kolesarjev bi tako rešitev lahko izvedli že v začetku.
