Evropska potrošniška organizacija BEUC je na nedavnem dogodku v Bruslju predstavila poročilo Railway to (consumer) heaven, s katerim želijo spodbuditi novo sestavo Evropske komisije in deležnikom posredovati ideje, kako narediti železniški prevoz bolj prijazen za potrošnike. Pri raziskavi je sodelovala tudi Zveza potrošnikov Slovenije. Poročilo si lahko ogledate na naslovu: Railway to (consumer) heaven: Executive summary (beuc.eu). Zvezi potrošnikov Slovenije smo v zvezi s problematiko so-modalnosti kolesa in vlaka v Sloveniji posredovali dopolnitve, ki jih je ZPS že posredovala BEUC. Objavljamo jih spodaj.
DOSTOPNOST
V Sloveniji imajo vlaki, označeni za prevoz koles, zelo različne kapacitete prevoza koles – od 2. do 20. Potnik z informacijskega sistema ne more ugotoviti koliko mest za prevoz koles je na voljo. Teh informacij tudi ni mogoče dobiti na železniških postajah ali preko telefonskih informacijskih centrov. V turistični sezoni so ob najbolj želenih terminih tudi največje kapacitete nezadostne, zgodi pa se, da celo ob teh terminih občasno vozijo vlakovne kompozicije z minimalnimi kapacitetami za prevoz koles. Ob vikendih je celo na glavnih destinacijah premajhna tudi frekvenca vlakov, ki imajo kapacitete za prevoz koles, zlasti v jutranjih in zgodnjih večernih urah. Kljub temu, da se kolesarska turistična sezona v na obali začne že v marcu in traja vsaj do sredine novembra, pa do začetka junija in po koncu avgusta z obale proti notranjosti zadnji vlak s kapacitetami za prevoz koles, odpelje že ob 15:20. Dodatna velika težava je, da zaradi pogostih rekonstrukcijskih in vzdrževalnih del na številnih med postajnih odsekih prevozi potekajo z avtobusi ali kombiji, pri čemer pa je le v redkih primerih poskrbljeno tudi za možnost prevoza s kolesi.
Kljub temu, da se pri prenovah železniških postaj za dostop do peronov železniškega prometa vgrajujejo dvigala – v zadnjih letih celo dovolj velika za enostaven vstop s kolesom – na številnih postajah v Sloveniji ni ne le dvigal, temveč manjkajo celo utorni žlebovi za potiskanje koles. To predstavlja resno oviro dostopnosti predvsem starejšim, otrokom, družinam z otroci in vedno bolj številnim e-kolesarjem, katerih kolesa so bistveno težja od običajnih.
INFORMIRANJE
Potniki tudi ne morejo biti gotovi glede tega ali so v voznih redih in na informacijskih panojih na železniških postajah najavljeni prihodi na dejanske perone, na katere bo pripeljal vlak. Dogaja se, da vlak pripelje na drug peron, pri čemer so zvočna obvestila pogosto preveč tiha in/ali prepozna, da bi se lahko potniki s posebnimi potrebami pravočasno vkrcali na vlak. Ta težava je še zlasti velika na postajah, kjer ni dvigal ali ramp za dostop do peronov potniškega prometa.
VLAKI, KI PREČKAJO MEJE
Do pred kratkim je zadnjih pet let med italijansko pokrajino Furlanija – Julijska krajina in osrednjo Slovenijo oziroma med Vidmom, Trstom in Ljubljano prevoz izvajal regionalni italijanski prevoznik. Ta je imel ustrezne kapacitete za prevoz potnikov s posebnimi potrebami, med drugim tudi kapacitete za prevoz 35 koles. Zdaj italijanski prevoznik vozi le do mejne postaje s Slovenijo in sicer z vlakovno garnituro, ki ima ustrezne kapacitete za prevoz potnikov s posebnimi potrebami. Slednji pa morajo nato prestopiti – na postaji ni ne dvigal ne ramp za dostop z in do peronov potniškega prometa – na vlak slovenski vlak, ki ima minimalne oziroma mikro kapacitete za prevoz tovrstnih potnikov.
Ne glede na to, da zaradi prestopanja z italijanskega na slovenski vlak (in obratno) ni več potrebe po časovno potratnih menjavah posadk in podpisu protokolov, pa se čas vožnje ni skrajšal. Da bi vozil skladno z voznim redom vlak po prehodu meje tako na prvi postaji čaka dodatnih 20 minut. Vse to naredi že tako ali tako časovno nekonkurenčno povezavo še manj konkurenčno.
