Podviga se nisem lotil načrtno, ampak je bil le »stranski produkt« moje želje, da bi vedno odkril kaj novega. Moj pustolovski duh se je tokrat izrazil v obliki urbanega kolesarskega pobega v neznane predele Ljubljane. Ker je za spomin pretežko, da bi si zapomnil vsa prevožena območja, sem si že od samega začetka konec leta 2011, ko sem Ljubljano odkrival še s kolesi sveže vzpostavljenega Biciklja, vse svoje prevožene poti po turi vestno vrisoval v karto na Geopedii. Sprva se je sloj v karti imenoval kar BICIKELJ, vendar ker je bilo teh poti, torej črt, toliko, da je sam program javljal: ‘Opozorilo! Geometrija vsebuje veliko število točk (370). Urejanje lahko upočasni vaš brskalnik. Ali želite urediti geometrijo?’, sem potem razdelil mestno območje na več logičnih predelov, kjer sem potem vrisal vse (npr. Vič, Šiška itn.). 80 % poti sem vrisal po spominu, po opravljeni turi, saj mi je zemljevid mala malica in veselje že od malih nog. Lani pa sem dobil toliko zmogljiv telefon, da je brez težav z baterijo lahko gnal tudi ‘trackerja’. To mi je bilo za samo doživetje križarjenja po mestu še bolje, saj si nisem rabil prav vsega zapomniti, pa tudi ne imeti pri sebi plonkcev, z roko narisanih črt na papirju, kje vse sem že bil in kje bi vse še šel. Sem pa kljub vsemu pot ročno prerisal v zemljevid, saj gre GPS kdaj po svoje. Tako sem s kolesarjenjem in vrisovanjem prevoženih poti dejansko spletel virtualno ljubljansko kolesarsko mrežo?
Vedno me je na poti presenetil del poti, saj neznanih stvari pač na poti ne moreš pričakovat. Proti koncu sem v bistvu že vedel, da presenečenje bo? in je vedno bilo. Najbolj so me prijetno presenetile kakšne ozke stezice, speljane med stavbami ali vrtovi, kjer se lahko samo kot kolesar ali pešec vrineš v to mikro območje, brez motornega prometa, največkrat v pravo malo zeleno oazo, miru in ptičjega petja (najbolj tam, kjer je najmanj pričakuješ). To sem na žalost opazil predvsem v kakšnih stanovanjskih soseskah, zgrajenih sredi prejšnjega stoletja, ko se je naravno in grajeno zlilo v celoto, pa često tudi na bolj obrobnih, suburbanih predelih, ki se odpirajo v naravo. Pri novogradnjah, moram odkrito pokritizirati, pa je preveč v ospredju kapitalski izplen investicije in je te urbane džungle premalo.
Priznam pa, da zadnje leto, ko sem bil že nekje na 90 % prevoženih poti mesta, je moj um to začel dojemati kot projekt in podvig, ki ga je možno uresničiti, kar je v meni včasih vzbudilo nek tesnoben občutek neke nuje – kjer pa sem se moral spet zavestno prepričati, da grem zopet samo odkriti delček novega? in je bila potem pot spet zgolj ena sama pustolovščina.
Glede Ljubljane lahko rečem, da skriva zelo veliko lepih in naravnih kotičkov, poleg vseh večjih zelenih klinov oz. otokov v mestu. Kot sem pa že zgoraj omenil, se pri novih grajenih predelih temu posveča premalo pozornosti in so na tem področju podhranjeni. Menim, da ravno ti, naravni, zeleni, predeli mesta, mesto delajo privlačno ter v teh časih segrevanja ozračja tudi vzdržno.
Še malo statistike. V dobrih 10 letih sem skupno prevozil 1.356 km poti. Od predstavnika MOL sem slišal, da naj bi imeli oni evidentiranih skupno 1.156 občinskih cest znotraj mesta Ljubljane, torej je bilo nekaj dodatnih km prepredenih še preko različnih manjših stez znotraj sosesk ali primestnih pokrajin. Največkrat so bile to vožnje v službo in nazaj, z variacijami na temo – da sem združil prijetno s koristnim in odkril še kaj novega. Seveda mi to ni prišlo na pamet junija pri 35 stopinjah …
Poleg vseh prevoženih ljubljanskih ulic sem s kolesom obiskal tudi vsa naselja znotraj MOL, ki jih je tudi kar nekaj – predvsem na njenem vzhodnem delu.
Kaj bo pa zdaj naslednji podvig? Maribor, Slovenija? Ostajam zvest svojemu pustolovskemu duh in vestno vrišem vsako novo prevoženo pot … in se na sproščeni avanturi še vedno pustim presenetit?
Vsem vam kolesarjem želim lepo, varno in avanturistično poletje. P.S.: »Pa ne se kregat z redarji.«
Avtor: Gašper Pintar
