Živeti v slovenski prestolnici je luksuz. Pomeni namreč živeti v ekonomsko najbolj razviti regiji naše domovine. Slovenija spada med četrtino držav sveta z najbolj razvito ekonomijo, ki v primerjavi z ostalim svetom služi veliki večini njenih prebivalcev. Prav tako imamo demokracijo, ki deluje v takšni meri da ima vsak izmed nas možnost priklicati spremembe. Naša prestolnica je bila nedavno oklicana za Zeleno Prestolnico Evrope. To je znak, da je v tem mestu nekaj dobrega. Nekaj, kar je vredno spoštovanja in skrbništva. V kolikor nam je zelena prestolnica resnično vrednota – in upam, da veliki večini Ljubljančank in Ljubljančanov je – moramo vsi prevzeti odgovornost in po svojih najboljših močeh prispevati k spremembam, ki bodo utirale pot po kateri bomo skupaj dosegli želeno podobo Ljubljane. Želim si, da bi vsakdo lahko uvidel moč, ki jo ima v tej družbi.
Žal pa ima trenutna podoba Ljubljane preveliko črno-rjavih madežev, da bi jo resnično lahko videl kot Zeleno. Ena izmed njih je podoba kolesarskih površin. Rek ponikalnic, ki so razpršene po celem mestu po cestah in pločnikih ter občasno – morda pomotoma – tudi na ločenih stezah. Žal pa so v prostor umeščena brez vidnega vodilnega koncepta in na uporabnika delujejo bolj kot nekaj za zadoščanje minimalističnim predpisom kot pa rezultat aktivne kolesarske politike. Spodnji videoposnetek prikazuje ravno to. V njem vidim, kako je tudi v 21. stoletju od vseh transportnih možnosti favoriziran avtomobil. Če pomislim na to, da premnogokrat slišim, kako je zdrav način življenja ljudem pomemben in so istočasno velike potrebe po zdravstveni infrastrukturi, me skrbi kaj ljudje mislijo resno in kaj je zgolj fasada za katero se skrivamo.
Rad imam kolo, najbolj učinkovito prevozno sredstvo, ki je poleg tega tudi zdravilo za mojo dušo in telo. Na njem se počutim živ, mlad in krepak. Daje mi občutek svobode. Je orodje, s katerim preprečujem nepotrebne izpuste ogljikovega dioksida ter ostalih toplogrednih plinov, saj vem, da so podnebne spremembe največji izziv človeštva s katerim smo soočeni. Kolo tudi ne izpušča strupenih snovi, ki negativno zaznamujejo ves živi svet. Kdor pravi, da kolo ni primerno za vse, najverjetneje živi v enem izmed mehurčkov, ki jih je prihod spletnih družbenih omrežij le še okrepil. Zagotovo se namreč ne zaveda vseh inovacij, ki so vse od začetkov v prvi četrtini 19. stoletja doprinesla k uporabnosti tega vozila. Kolo je vozilo po meri človeka – edinega živega akterja z možnostjo odločanja o stanju Zemlje v prihodnje. Ko bi le zmogel ljubiti zdrave rešitve.
Matija Dvoršak
Ljubljanska kolesarska mreža
Dobro napisano in podpišem vse zapisane trditve!