Blog: Zakaj Ljubljana tako nujno potrebuje kolesarje?

Letos sem postala predsednica Ljubljanske kolesarske mreže. Odzivi so predvsem pozitivni, najde se pa tudi kdo, ki pravi, kaj mi je tega treba in zakaj nekaj takega opravljam popolnoma brezplačno, čeprav mi vzame kar nekaj mojega prostega časa. Odgovor je preprost: ker si kot prebivalka Ljubljane in prometna načrtovalka želim, da Ljubljana postane kolesarjem in s tem ljudem bolj prijazna in menim, da imam dovolj volje in znanja, da lahko prispevam svoj košček v mozaik.

 

Ampak zakaj ravno kolesarjenje?

 

Junija letos smo praznovali 200. obletnico prve vožnje s kolesom. Kolesarjenje se mi zdi fascinantno, ker je to tako smešno preprosta in stara rešitev za tako kompleksne tezave mest po vsem svetu, za katere zapravljamo ogromno denarja, pogosto pa jih samo poglabljamo. Težave z zrakom? Vse več bolezni in prekomerno težkih? Zastoji v prometu? Hrup? Slaba dostopnost? Socialna izključenost? Tako je, kolo je lahko in mora biti odgovor oziroma del rešitve za vse naštete težave v mestih.

Moje zanimanje za kolesarjenje sicer ne izvira toliko iz tega, da kolesarim po Ljubljani od nekdaj, ampak predvsem iz časa, ko sem preživela eno leto na Nizozemskem. Kdor je že bil tam, me bo razumel, kdor pa ne – priporočam obisk! Kakor tudi toplo priporočam obisk prometnim odločevalcem v naši državi in mestu, saj imam občutek, da radi izumljajo toplo vodo, namesto da bi se naučili lekcij od drugih.

 

Tako se stvarem streže na Nizozemskem

 

Živela sem v Utrechtu, ki je celo za nizozemske razmere nadpovprečno dobro urejen za kolesarje. Kako to izgleda v praksi? Predstavljajte si vožnjo po širokih, gladkih in neprekinjenih kolesarskih stezah, kjer vas ne vrže na vsakem robniku in kjer se steza ne konča sredi ničesar. Nadaljujte z vožnjo po stanovanjskih ulicah z umirjenim prometom, enosmernimi ulicami, ki so dvosmerne za kolesarje, ulicami zaprtimi za motorni promet, a odprtimi za pešce in kolesarje – tako je, prehiteli boste avtomobile. Vmes kolesarite po kolesarskih poteh skozi parke in ob slikovitih kanalih. Potem lahko zavijete v kolesarske ulice, kjer je avto gost, vi kot kolesar pa “kralj”.
Če ste novi v mestu, ne skrbite, saj za to skrbijo dosledne označbe, ki jim lahko sledite po celi državi. Želite varno parkirati kolo? Posebna zgodba so kolesarska parkirišča, ki jih je na tisoče. Od preprostih stojal pred hišami in trgovinami do velikih kolesarnic ob šolah, vrtcih, fakultetah, podjetjih do največje kolesarske parkirne hiše na svetu ob železniški postaji. Do takih parkirnih hiš vodijo celo elektronske table, ki so pri nas redke celo za avtomobile, za kolesarje pa tako ali tako znanstvena fantastika. Zeleni valovi za kolesa, kolesarske avtoceste, ogrete kolesarske steze za zimo, semafor, ki vam v primeru dežja prej prižge zeleno luč…to pa so še dodatne češnjice na že tako odlični torti.

 

Ni vse v kolesarjenju

 

Seveda je pristop k spodbujanju kolesarjenja celosten. Pomembni so seveda tudi drugi ukrepi, kot na primer visoke parkirnine na ulicah centra (tudi po 4 eur na uro), odličen javni promet, ki ga je moč kombinirati s kolesarjenjem, omejevanje obsega in hitrosti prometa povsod, kjer pot ni tranzitna in usmerjanje prometa na temu namenjene glavne ceste itd. Dogaja se celo, da ožajo mestne stiripasovnice, ostanek starega nacrtovanja, v dvopasovnice – kako nasprotno od zastarelega slovenskega pristopa! Promocija kolesarjenja v novih soseskah, da pritegnejo čim več novih stanovalcev h kolesarjenju, učenje kolesarjenja v šolah od malih nog. Umeščanje v prostor tako, da se spodbuja zgoščevanje in mešana raba prostora in krajše razdalje – torej nasprotno kot v Sloveniji, kjer je razpršena gradnja in umeščanje trgovin na obrobje mest postalo stalna praksa.
Zadeva je seveda kompleksna, tudi pri njih je trajalo nekaj desetletij usklajene vizije in strategije, da so prišli do tega stanja. In kakšno je to stanje in zakaj stremeti k njemu?

 

Stanje ali sanje?

 

Takšno stanje, kakršno sanjam tudi sama v Ljubljani za svojo prihodnost, torej nekega dne, upam, tudi za svoje otroke. Da bom lahko nekoč svoje otroke poslala v šolo brez skrbi, da se jim kaj zgodi zaradi nepazljivosti ljudi v tonski pločevini. Da bodo lahko dihali svež zrak, ki ne bo povzročal dihalnih obolenj. Da ne bom taksi mama, ampak bodo otroci zrasli v zdrave in samostojne ljudi, ki niso popolnoma odvisni od staršev in njegovega avtomobila. Da jim bom lahko kupila kakršno koli kolo brez strahu, da ga bodo naslednji dan ukradli. Da se bodo lahko otroci brezskrbno igrali na ulici in tkali stike s sosedi. Da bomo lahko odšli na druzinski izlet ter vozili vštric z vetrom v laseh in vonjali svežo travo. Da ne bomo zapravili večino družinskega proračuna za (avto)mobilnost in si raje privoščili stvari, ki nam dejansko nekaj pomenijo. Da bom lahko mirneje vesti gledala naš dragoceni planet, ki smo mu prihranil nekaj izpustov. Da bom lahko ohranjala svoje zdravje in vitalnost. Da bom lahko na stara leta tudi sama še vedno sedla na kolo in se brez strahu peljala do trgovine. Da bom lahko v primeru gibalne oviranosti lahko uporabljala prilagojeno kolo in s tem ohranila mobilnost in samostojnost. Na kratko, želim si zdravo, kakovostno in svobodno življenje v Ljubljani.
In morda, morda Ljubljana v takem primeru lahko celo res postane najlepše mesto na svetu…do takrat pa nas čaka še veliko dela!

 

Lea Ružič, predsednica Ljubljanske kolesarske mreže

One thought on “Blog: Zakaj Ljubljana tako nujno potrebuje kolesarje?

  1. Andrej Klemenc

    Čestitke Lea. Ne le, da se spoznaš na prometno planiranje in na kolesarstvo kot del prometnega sistema, tudi pisati oz. pisno izražati se znaš, da je veselje brati!

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *