Jutro in odhod v službo. Če mi slučajno ravno ta dan ni potrebno na delo z avtomobilom, temveč lahko na sestanek, delavnico, dogodek grem s kolesom, me popade pristno otroško veselje. Četudi zunaj sneži ali rahlo dežuje. Priznam, vijugam po kolesarskih cestah in si na semaforjih (pre)glasno prepevam. Zame je postala pot s kolesom v službo luksuz, z avtomobilom pa muka in ne ravno obratno.
V Ljubljano sem se vrnila letos poleti, in da razčistimo kar na začetku, mi je bila kot Štajerki zmeraj ljuba in rada sem študirala in živela v Ljubljani. Pred vrnitvijo sem živela na severu Nemčije, v Bremnu. Mesto, ki sem ga zaman iskala na listi kolesarju najbolj prijaznih mest na svetu. A vendar to nemško ravnino vse bolj pogrešam in se nanjo spomnim med kolesarjenjem po naši prestolnici in bentenjem nad infrastrukturo, kulturno voznikov, pešcev in tudi kolesarjev. Ta moja odsotnost, od meni ljube Ljubljane, mi omogoča »zdrav,« pogled z distanco, kje smo in kaj bi še lahko izboljšali.
Kolesarjenje v Bremnu je popularno tudi zaradi številnih kolesarskih poti skozi parke.
Zadnjič sem zjutraj, na poti do službe, štela, kolikokrat sem bila tik pred nesrečo. Če me spomin ne vara, sem z Rudnika do Bežigrada, na razdalji petih kilometrov, naštela vsaj štiri kritične situacije. Od odpiranja vrat na avtomobilih, medtem ko sem pravilno vozila po stezi, do večkrat odvzete prednosti na semaforjih. Resno začenjam razmišljati, da bi začela med kolesarjenjem nositi čelado in to tisto, bolj robustno. Če se spominjam kolesarjenja po Bremnu, so bile kolesarske steze domala zmeraj speljane dovolj stran od avtomobilov in tudi pešcev, predvsem avtobusnih postaj.
Križišče na Šmartinski je za kolesarje obupno in nevarno, enako velja za večino Masarykove in Njegoševe.
Zadnjič me je ponovno razjezila novica kolegice, da so jo policisti ob prazni kolesarski stezi, izven naselja kaznovali, ker je vozila po napačni strani. Ja, se strinjam, da je to kršenje predpisov, ampak ob dovolj široki stezi in kjer se res nobenega ne ogroža, a so takšne kazni res potrebne? Ko sem o teh slovenskih praksah razlagala kolegom v Bremnu, so me zgolj debelo gledali in so za takšne kazni prvič slišali in ja, tudi tam se je kdo občasno vozil po napačni strani kolesarske ceste. Bremenska policija se je raje osredotočala na kolesarje brez luči in na druge prekrške. Ko tako iščem najboljše možnosti za prevoz do službe, da ne bi ravno vsak dan eno uro stala z avtomobilom v mestnem zamašku, je ena izmed možnosti tudi kombinacija kolesa in avtobusa. A šment, pri železniški postaji ni kolesodroma (ali drugih urejenih postajališč za kolesa) Nekaj, kar pozna domala vsaka avstrijska vas. Še ena »kolesarska« praksa, ki mi je v Bremnu, kot novi kolesarski v mestu, prirasla k srcu in bi jo rada videla v Ljubljani, so kolesarske table. Koliko kilometrov je še do centra, koliko do Viča, Bežigrada. Na katero cesto naj kolesar zavije, katera alternativna pot (ne ob glavni prometnici) je najboljša. V Ljubljani pa kolesarska cesta velikokrat kar izgine in se pred kolesarjem pojavi znak »prepovedano,« zdaj pa naj vsak pozna vse alternativne kolesarske pravilne poti ali pa naj gre »googlat,« kako naprej.
Primer prepovedi kolesarjenja na Karlovški.
Še eno stvar želim Ljubljani, vsem prebivalcem in kolesarjem ter tudi sebi, če bom kdaj imela otroke in še zmeraj stanovala v prestolnici. Želim si, da bi lahko varno in brez strahu otroke prevažala v »prikolici« za otroke, kot je to počelo veliko staršev v Bremnu, da o Nizozemski raje ne govorimo.
Ja, kolesarjenje v Ljubljani je naredilo velik napredek, a še zmeraj je pred nami – kolesarji, pešci in drugimi udeleženci v prometu, dolga pot, da bo Ljubljana varno in še bolj prijetno mesto za kolesarje. Če se nekaterih infrastrukturnih problemov ne da rešiti ali pa je za rešitve potrebno več časa, imamo veliko prostora za izboljšanje v kulturi prometnih udeležencev. Tako med vozniki avtomobilov, pešci in kolesarji.
Za konec se vrnimo še na začetek in pojasnilu, zakaj navdušena kolesarka in zagovornica trajnostnega prometa ne hodi v deset kilometrov oddaljeno službo na obrobju Ljubljane s kolesom ali javnim prevozom? Povezave javnega prevoza so slabe in bi za pot v službo in domov dnevno porabila več kot dve uri (če ne upoštevamo prometne gneče). Nekajkrat, poleti, sem prišla tudi s kolesom, kjer pa je predvsem končni odsek zelo nevaren, saj kolesarska steza enostavno izgine in je kolesar skupaj na cesti s številnimi kamioni in precej hitro vozečimi avtomobili. A obljubim, da bom še naprej iskala rešitve, da bom avtomobil lahko pustila doma.
Katarina Trstenjak
