V okviru ETM 2020 je v soboto, 19 .9. 2020, Ljubljanska kolesarska mreža, v sodelovanju s Krajinskim parkom Ljubljansko barje in Humanistično umetniškim društvom Karel Barjanski iz Borovnice, organizirala že tradicionalno spoznavanje naravnih lepot in spomenikov ter kulturne dediščine Ljubljanskega barja s kolesom. 10 udeležencev ter vodnika Andrej Klemenc in Gašper Pintar sta ob 9.45 s Tromostovja povedla skupino kolesarjev, v kateri sta najmlajši udeleženki šteli 12 let, najstarejši udeleženec pa se bliža sedmim križem, a svoje v lastni režiji v »pedalek« predelano »lezikolo« brez težav poganja tudi po barjanskih kolovozih.
Del Poti spominov in tovarištva smo hitro prekolesarili in sledil je prvi postanek ob kanalu Curnovec, kjer smo se s seznanili prvimi izsuševalnimi podvigi na Ljubljanskem barju, ki se jih je daljnega leta 1762 na svojem posestvu lotil ljubljanski podjetnik Franc Zorn in s tem nad osuševanjem barij in (nikoli res izpolnjenimi) obeti njihove spremembe v rodovitna kmetijska zemljišča navdušeni vladarico Marijo Tereziji, dokazal, da se močvirje, ki je pri Ljubljani razprostiralo južno od državne ceste Dunaj – Trst, dejansko da izsušiti. Desetletje kasneje je jezuit in znani matematik Gabrijel Gruber dokazal, da se da s prekopom, ki nosi njegovo ime, Ljubljano učinkovito zaščititi pred poplavami, vendar so bili stroški projekta tako visoki, da jo je kmalu po njegovem začetku raje popihal v Moskvo. Na kratko smo ob prvem postanku spoznali tudi osnovne značilnosti poplavnega gozda in barij.
V vse bolj sončnem vremenu smo nadaljevali pot po Cesti v Gorice in dobrega pol kilometra pred zaselkom Zanoga zavili na levo, na makadamsko pot proti Notranjim Goricam. Ljubljansko barje se nam je začelo razodelo v vsej svoji veličini. Mejice, jelše, vrbe, mokrotni travniki in ptičje petje raznovrstnih ptic nam je pričaralo čarobno vzdušje, seveda pa ne smemo pozabiti tudi reke sedmih imen Ljubljanice ter Podpeškega kamnoloma, zaradi katerega so strugo Ljubljanice regulirali že Rimljani. Na Podpeškem jezeru, kjer je sledil daljši postane, sta nas pričakala že skoraj žgoče sonce ter prisrčna in nasmejana naravovarstvena svetovalka Krajinskega parka Ljubljanskim barje Barbara Vidmar. Predstavila nam je zgodbo o sedmeroglavem barjanskem zmaju, ki simbolizira 7 barjanskih občin in čuva barjanski zaklad. Izvedeli smo, da je ta zaklad kar samo Ljubljansko barje, ki preprečuje hujše poplavljanje, poleti hladi in pozimi ogreva ter kot zapleten ekosistem v svojih številnih habitatih nudi zatočišča številnim, tudi redkim in ogroženim rastlinskim in živalskim vrstam. Najbolj značilne je predstavila tudi na velikih fotografijah, ki pa zaradi ukrepov preprečevanja širjenja obolelosti za COVID-19, ki smo se jih na celotnem izletu striktno držali, niso romale iz rok v roke. Izvedeli smo tudi, da Podpeško jezero spada med kraška jezera lijakaste oblike, da je globoko več kot 50 m, da v njem živi več kot 20 vrst rib, da v času največjih poplav voda sega do stopnic bližnje višje ležeče gostilne in da je del manjšega barja, ki leži nekoliko višje od samega Ljubljanskega barja in je od njega ločeno tudi s skalnato pregrado. Na žalost čas ni dopuščal, da bi se v okopali v jezeru, katerega voda je imela še vedno okoli 20 C.
Ker nas je čas malo priganjal, smo že hiteli proti Preserjam, kjer smo takoj pod podvozom pod železniško progo zavili z glavne ceste na makadamski kolovoz, kjer smo za nami čez desno ramo lahko opazili železno konstrukcijo železniškega mostu kot iz krajine najbolj izstopajoči del po nasipu potekajoče železniške proge med Notranjimi Goricami in Preserjami, ki tukaj preči do 70 m globoka barjanska tla. Nasip, ki so ga zgradili med leti 1850 in 1857, je dobesedno pogoltnil lep del hriba nad Notranjimi Goricami, v katerem je bil kamnolom iz katerega so vozili kamenje zanj. Nasip ne sega do kamnitega dna in dobesedno lebdi v barjanskih prodnatih nanosih, glini in prsteh. Most so pozno pozimi leta 1942 poskušali razstreliti partizani, pri čemer so ubili dva italijanska vojaka, fašistični okupator pa se je maščeval z ustrelitvijo 16 nedolžnih fantov in mož iz Borovnice in okolice, še več pa jih je poslal v zapore in taborišča.
Mimo osamelca Sivčev grič smo nadaljevali pot do naravnega spomenika Goriški mah, kjer smo se seznanili z enim od zadnjih ostankov pravega nizkega barja na Ljubljanskem barju in spoznali, zakaj se sestojem šotnih mahov, grmičevja, jelš, brez, jesenov in rdečega bora pravi tudi »grez«. Če na teh tleh poskočiš namreč začutiš, kako se pod nogami vsenaokrog zatrese in dobiš občutek, da bi se, če bi močneje poskočil, lahko kar pogrenil v tla. Trdna podlaga je tu okoli 60 m globoko, na najbolj globokih delih Ljubljanskega barja pa kar okoli 200 m.
Po v začetku zatravljenem kolovozu, ki pa proti kraju Pako postaja vse bolj spodobna makadamska cesta, smo se po slikovitem borovniškem delu barja, s pogledi na mogočno Krimsko hribovje in veliko gmoto planote Menišije, mimo nasada borovnic, odpeljali do vasi Pako. Po prečkanju regionalne ceste Podpeč- Borovnica – Vrhnika smo tik za podvozom pod železniško progo na kratko strmo in vijugasto zavili navzgor po asfaltni cesti, s katere smo se odcepili desno na makadamsko cesto, ki poteka po po II. svetovni vojni opuščeni trasi železniške proge med Preserjami in Borovnico. Ustavili smo se na slikovitem Paškem mostu, od koder smo se ozrli na barje, Zaplano, Polhograjske dolomite, Kamniško-Savinjske Alpe, Karavanke in del Julijskih Alp in po trasi opuščene proge nadaljevali do edine ohranjene originalne železniške čuvajnice na celotni trasi Južne železnice med Dunajem in Trstom, ki stoji nad Borovnico. Leta 2007 je čuvajnico 666 s pomočjo občine obnovilo tamkajšnje zgodovinsko društvo.
Predstavnik HUD Karel Barjanski Jože Zorman, ki je tudi vozil kombi, ki nas je spremljal na poti za slučaj okvar ali poškodb, nam je razložil, čemu je bila čuvajnica namenjena, kako so pred vpeljavo telegrafa delovale signalne naprave, kako je sploh prišlo do gradnje Južne železnice in Borovniškega viadukta kot največjega objekta na njej ter zakaj in kako so v več fazah med II. svetovno vojno in po njej porušili Borovniški viadukt, pa tudi zakaj potem na njegovem mestu niso zgradili novega, temveč so od Preserij speljali novo, daljšo traso proge, ki poteka po obronkih Borovniške kotline. Izvedeli smo, da mogočnega Borovniškega viadukta, od katerega je zaradi odpovedi detonatorjev razstreliva ostal en sam steber, niso porušili le prvotno miniranje umikajoče se vojske Kraljevine Jugoslavije ter številne kasnejša bombardiranje zavezniških letal, temveč so postali vrhovi 6000 hrastovih pilotov, na katerih je temeljil viadukt, zaradi upada podtalnice kot posledice nadaljevan osuševanja Ljubljanskega barja v II. polovici 19. stoletja, vse bolj izpostavljeni zraku in zaradi tega začeli trohneti. Tako je bila že pred II. svetovno vojno celotna konstrukcija močno načeta. Po hudem bombardiranju konec leta 1944 viadukta nemški okupator ni več mogel usposobiti, zato se je lotil izgradnje strme in zavite obvozne proge, po ostankih katere smo se spustili v Borovnico in skozi njo mimo mogočnega edinega preostalega stebra odkolesarili na barjansko ravnico.
Ustavili smo se pri vodarni, kjer smo se lahko odžejali z vodo iz Borovniškega vršaja, ene najbolj kakovostnih pitnih vod v Sloveniji, saj voda do s površja do zajetja potrebuje kar 40 let in se ob tem temeljito prečisti skozi številne sloje prodnatih nanosov. Kmalu zatem smo pred največjimi nasadi borovnic v Sloveniji, ki jih tu po zaslugi domačinke, ki je pred 60 leti ob podpori ameriške vlade iz ZDA prinesla znanja o gojenju oregonskih borovnic, gojijo že dobrega pol stoletja, zavili desno in po slabem kilometru naleteli na enega od izvirov Bistre, sledili njegovemu okljuku in ga prečkali preko slikovitega mostička ter končno smo prispeli do kompleksa nekdanjega, v 13. stoletju s strani koroških grofov Speinheimov ustanovljenega cisterijanskega samostana Bistra.
V gostilni smo se spodobno okrepčali, potem pa se je večina s kolesi individualno po različnih poteh vrnila v Ljubljano.
Trojica pa si je pod vodstvom Andreja Klemenca ogledala prometno zbirko v Tehniškem muzeju Slovenije, kjer so posebno pozornost posvetili ogledu zgodovinske zbirke koles. Ta prikazuje celotni tehnološki razvoj kolesa od »tekalnega stroja« preko »velocipeda« in »safety bike« do koles, kot jih za različne namene poznamo danes, poseben del razstave pa je prikaz bogate zgodovine ljubljanske tovarne koles Rog in njenih izdelkov, med katere sodi tudi legendarno kolo »pony«. Ogled so seveda prekinili, da bi si na pametnem telefonu ogledali napet zaključek kronometra na Tour de France. Po zaključku ogleda so se skupaj s kolesi vkrcali v kombi in do Ljubljane premlevali, ali je prav, da je zmagal Pogačar ali bi bilo pravici bolj zadoščeno, če bi na Tour de France zmagala Primož Roglič.
Dobrega pol dneva in 45 prekolesarjenih kilometrov je bilo premalo, da bi v celoti spoznali JZ del Ljubljanskega barja, saj je npr. zmanjkalo časa za ogled izvirov Ljubljanice v Retjah in Močilniku, »Cankarjeve Vrhnike« in doživljajskega centra »Moja Ljubljanica«, kjer med drugim hranijo tudi repliko 5.200 let starega lesenega kolesa z osjo ter ostanke mogočnega drevaka, s katerimi so nekoč pluli po Ljubljanici. Naj to ostane izziv in vaba za prihodnje leto.
Pripravila: Ljubljanska kolesarska mreža
